Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za študij psihoterapije?
Študij psihoterapije je prišel sam po sebi, ko je dozorel čas. Vsak terapevt je bil nekoč pacient in tako tudi jaz. Od otroštva dalje sem se soočala z globokim občutkom krivde, sramu in manjvrednosti, a me je prva izkušnja z obiskom psihoterapevta prej odvrnila, kot pritegnila. Hladen pristop brez empatije ni bil zame, zanimala me je telesna psihoterapija, ki je v Sloveniji ni bilo, zato sem se odpravila v tujino in pristala na Holistični akademiji v Italiji, eni najbolj naprednih šol na področju humanistične psihologije. Prepričala pa me je človečnost njenega vodje in kasneje mojega mentorja in terapevta. Za poklic psihoterapevta pa sem se odločila na podlagi lastne izkušnje. Ko sem se sama znašla sredi travmatične izkušnje okrevanja po hudi prometni nesreči, v težki depresiji, s simptomi postravmatske stresne motnje in brez kančka zaupanja v svet okoli sebe in se potem v varnem terapevtskem odnosu, kjer sem našla prostor razumevanja za težave, katerim nisem bila kos, prerodila, sem se odločila, da bo moje poslanstvo strokovna pomoč ljudem v duševni stiski.

Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Telesno usmerjena psihoterapija obravnava telo in duševnost kot celoto in v psihoterapijo, poleg pogovora, vključuje tudi telo. Na ta način omogoča, da bolj neposredno dostopamo do nezavednih vsebin, se lažje spomnimo pozabljenih občutkov in delov sebe in tako v psihoterapiji dosegamo boljše rezultate. Razlogov za to je več:

    • telo ne laže, medtem ko nekultiviran um z lahkoto laže samemu sebi in nas ohranja v iluziji,
    • temelji dobrega duševnega zdravja in zmožnosti premagovanja življenjskih izzivov se razvijejo v najzgodnejšem otroštvu, večina spominov in izkušenj iz tega obdobja pa ni verbalnih, ampak telesnih,
    • čustva, ki predstavljajo osnovo za razumevanje sebe in sveta ter temelj zdrave osebnosti, doživljamo v telesu, interpretiramo pa jih v umu,
    • živimo v družbi, ki spodbuja kognitivni razvoj in zapostavlja čustveni in telesni razvoj, kar je glavni vzrok številnih zdravstvenih težav in osebnostnih stisk.
     
      Telesna psihoterapija je v zadnjih letih vse bolj cenjena, saj nam omogoča, da lažje predelamo negativna čustva, neprijetne izkušnje in travmatične dogodke in obenem razvijemo trdno zaupanje vase in v svoje notranje vire. Prav zato pa moramo biti telesno usmerjeni psihoterapevti toliko bolj previdni in slediti procesu in ritmu posameznika. Katarzično osvobajanje potlačenih čustev in premagovanje notranjih omejitev, odpiranje ljubezni do sebe in sveta, ki je končni cilji telesno usmerjene psihoterapije, niso primerni za vsakogar in v vsaki situaciji. Zato začetek psihoterapevtskega procesa posvetim natančni anamnezi, diagnozi in opredelitvi problema. Sledi iskanje boljšega psihofizičnega ravnovesja in notranjih virov, analiza karakternega oklepa in ozaveščanje psihosomatskih blokad, nato osvobajanje in integracija potlačenih vsebin in nenazadnje zaključek terapevtskega procesa z utrjevanjem novih načinov doživljanja, razmišljanja in vedenja.

Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
V slovenski folklori obstaja globoko prepričanje, da so ljudje za svoje težave v življenju odgovorni sami. Podobno je z notranjimi, duševnimi stiskami in težavami. Velikokrat mislimo, da moramo in lahko svoje notranje konflikte rešimo sami, sram nas je o njih govoriti in prositi za pomoč. Na ta način le še poglabljamo svojo stisko, saj nase prevzemamo nalogo, ki ji nismo kos. Duševne bolečine in rane nastanejo v odnosu z ljudmi in skozi terapevtski odnos jih lahko pozdravimo.

Stiske, ki jih ne naslovimo pravočasno, lahko postanejo vzorci vedenja, ki omejujejo naše potenciale, medosebne odnose in življenjske priložnosti, onemogočajo razvoj zrele osebnosti in polnega zadovoljstva v življenju, lahko pa se tudi razvijejo v osebnostne motnje. Edini razlog, zaradi katerega je vredno oklevati je ta, da si vzamemo čas za razmislek, ali smo resnično pripravljeni delati na sebi in spoznati tudi tiste plati sebe in življenja, ki bi jih najrašji preskočili. Katera vrsta terapije in kateri psihoterapevt je primeren za nas, pa lahko ugotovimo samo tako, da ga obiščemo.

Diana Cimprič, hvala za vaše odgovore.

Prenesi eRevijo

Za dobro duševno zdravje; št. 15, poletje 2024

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se