Za študij psihologije in psihoterapije se zagotovo odločimo specifični ljudje. Sama sem se že v otroštvu srečala s težjimi okoliščinami, kot sta bolezen in minljivost, kar me je zagotovo zaznamovalo in podprlo moje zanimanje za ljudi – za njihovo zunanjost (telesnost) in notranjost (duševnost). Zanimalo me je, kako se lahko človeku, ki trpi, pomaga. Dolgo časa sem kolebala med študijem medicine in študijem psihologije in se na koncu odločila za slednjega. Po študiju psihologije sem nadaljevala z edukacijo iz razvojne analitične psihoterapije. Psihoanalitični in razvojni koncepti so me pritegnili predvsem zato, ker posameznika obravnavajo celostno, v kontekstu njegovega razvoja in pomembnih dosedanjih izkušenj. Posameznikova stiska se skuša pojasniti preko dejavnikov in mehanizmov, po katerih je nastajala. Na ta način posameznik sebe, svojo preteklost in pomembne odnose postopoma vse bolje razume, na podlagi tega pa mu je omogočeno tudi spreminjanje nefunkcionalnih vidikov - sebe, pomebnih odnosov in splošnega načina življenja. Skozi tak proces posameznik osebnostno raste in zori in si tako ustvarja pogoje za bolj zadovoljujočo in aktivno prihodnost.
Preko psihoterapevtskega dela me vedno znova navdihuje spoznanje o moči in pomenu medosebnega odnosa.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Razvojna analitična psihoterapija je pristop, ki temelji na psihoanalitični teoriji, obogateni s sodobnimi strokovnimi spoznanji s področja razvojne psihologije in nevroznanosti. Osredotoča se na posameznikovo celovitost in na vzroke dolčene težave. Izhaja iz spoznanja, da se velikega dela duševnosti ljudje ne zavedamo. Ravno ti nezavedni in avtomatični vzorci pa nam v odraslosti pogosto povzročajo težave, a jih sami ne moremo odpraviti, saj se jih ne zavedamo. Takšni vzorci so lahko v preteklosti predstavljali določeno prilagoditev na takratne pogoje, a vztrajajo tudi v odraslosti, čeprav so se realne okoliščine v tem času spremenile. Psihoterapevt in klient tekom procesa raziskujeta klientov razvoj skozi čas – kaj je tisto iz preteklosti, kar klienta ovira v sedanjosti in kaj lahko klient spremeni v sedanjosti, da si bo na ta način ustvaril pogoje za bolj polno in zadovoljujočo prihodnost. Z ozaveščanjem in razumevanjem nastane prostor za postopno spreminjanje.
V psihoanalitičnem žargonu pravimo, da klient sam “prinaša material” na tedenske seanse – to pomeni, da odpira teme, ki so zanj relevantne, o njih prosto govori, psihoterapevt pa ga pozorno posluša in z občasnimi komentarji in vprašanji usmerja na poti, ki jih je potrebno raziskati, da bi lahko razbrali globlje pomene. Skozi čas se med psihoterapevtom in klientom ustvari varen odnos, ki olajšuje takšno raziskovanje lastne duševnosti.
Individualna razvojna analitična psihoterapija poteka v obliki rednih tedenskih srečanj v obsegu 45-50 minut. Trajanje celotne psihoterapevtske obravnave je odvisno od narave klientovih težav, v osnovi pa gre za dalj časa trajajočo psihoterapijo (lahko traja več let), katere cilj je doseči globlje in trajne osebnostne spremembe.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Razvojna analitična psihoterapija se usmerja v globinske in trajne osebnostne spremembe in zato sodi med dalj časa trajajoče psihoterapevtske pristope. Za takšen proces, ki je včasih lahko zelo naporen, je potrebna pripravljenost za delo na sebi, ki izhaja iz lastne želje po spremembi. Dobro je, če imamo tekom procesa v mislih cilj, ki ga želimo doseči, hkrati pa se na psihoterapevtsko pot podamo z odprtostjo in radovednostjo za pot samo.
Malo za šalo, malo zares, dodajam za konec citat Woody-a Allena, ki na kratko opiše psihoanalitičen proces.
“Psychoanalyses is like music lesson, for 5 years you do not notice any progress and suddenly you can play the piano.” (Woody Allen)