1. Kako to, da ste se odločili postati psihoterapevtka?

Pot me je sama vodila do tega koraka. Že od nekdaj, ko sem bila mlajša, so me zanimale knjige o duši, o osebnosti, o človeškem bitju nasploh. Prijateljice in ljudje so kar sami prihajali do mene in se mi odpirali z neverjetno osebnimi stiskami. Brez sodb sem jih poslušala in se srčno odzivala nanje, jim pomagala, da so se premaknili iz mesta zastoja naprej. Radovednost po spoznavanju človeške psihe je v meni rasla z vsakim letom in tako sem se podala na študij psihoterapije. Rada sem hodila po poti samospoznavanja in se odpirala širini in globini svoje osebnosti, da danes lahko pomagam drugim. Spoznavala sem sebe skozi dva temeljna pristopa, ki ju danes uporabljam kot temelj svojega psihoterpevtskega dela. To sta psihodinamski pristop in plesno-gibalni pristop. Ta dva pristopa  sta mi dala osnovno širino, znanje in sidro znotraj psihoterapevtske znanosti. Plesno-gibalni pristop mi je v veliki meri ustvaril prostor za utelesitev v svojem telesu, zaradi česar se danes počutim domače in odnosno podkrepljeno.
Poleg psihoterapevtskega znanja se v zadnjem času podajam tudi na področja pridobivanja znanj in izkušenj na področju nevroznanosti.

2. Kaj je še posebej značilno za vaše delo, bi lahko rekli, da se po čem razlikujete od ostalih psihoterapevtov?

Moja specifika, ali če poimenujem moj potencial, ki mi je bil dan, je znanje in utelešanje skozi plesno-gibalni pristop, kjer ni pogoj, da znamo plesati. Druga specifika so pridobljena znanja in modrosti ob obporodnih tematikah, menopavzalnem prehodu in pravzaprav ženskih prehodih, skozi katere se razvijamo ženske. 7 let sem vodila žensko skupino, kjer smo s plesno-gibalnim pristopom mehčale svoja telesa in se povezovale skozi krog, kjer smo odpirale različne teme, ki jih ženske nosimo skozi življenje.
Tak prostor, kjer se ženske lahko cenimo, spoštujemo in bogatimo med sabo v meni prebudi radost. Take ženske povezave in podporo med žesnkemi pogrešam v vsakdanjem delovanju. Zato je moje vabilo, da si , če izpostavim ženske, upamo biti ranljive, sočutne in pogumno zaživeti raznolikost lepote, ki jo nosimo v sebi. In to je moj potencial, ki ga ponujam tako v psihoterapevtskih srečanjih, kot partnerskih in skupinskih srečanjih.


3. Kaj vaši klienti najbolj cenijo pri vas?

Do sedaj so mi klienti podelili, da jim veliko pomeni, da jih sprva sprejmem kot človeka, ki verjame v njih ter kot žensko, ki ji veliko pomeni odnosni, sočutni t.i. relacijski pristop v psihoterapiji. Tako, se lahko odprto povežemo in skozi odnos celimo, kar je za celjenje podporno. Spomnim se zahvalnega e-maila klientke, kjer je omenila, da ji je veliko pomenilo, da sem jo “zdržala” v vseh njenih obrazih, v najtežjih trenutkih.
Klientom predajam pristnost, sočutnost, neomajno človeško vero, katere sem tudi sama dobila na poti življenja.
Klienti navajajo, da cenijo mojo srčnost, prisotnost, milino, toplino, da lahko delajo napake in da njihova ranljivost ni izkoriščena, torej, da spoštujem svoje in njihove meje. Moja vrednota je človečnost in učenje bivanja v ljubezni.

4. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapije, a ve, da jo potrebuje?

Na pot samospoznavanja ali v globine, se je za kar veliko večino ljudi, verjamem kar strašljivo odpraviti. Zato je moje vabilo in vodilo, da nikoli ni prepozno spoznati sebe v vseh odtenkih.
“Besede so zapisane solze. Solze pa so besede, ki morajo privreti na dan. Brez njih ne žari nobena sreča in se ne konča nobena žalost.”
Le pogumno na pot v notranji svet.

5. Kam usmerjate svoja zanimanja in interes v prostem času, imate kakšen zanimiv hobi?

Rada imam sprehode ob vodah (jezerih, rekah, potokih, morju) in po soncu. Rada imam cvetlice, poslušanje ptic, drevesa, vsespošno lepoto narave. Razveseljujejo me pogovori z otrokoma in partnerjem.
Doma imamo papgajčico, s katero imamo veliko veselja. Moja ljubezen je ples, zato največkrat zaplešem sama v kuhinji pri pripravi zajtrka, ali za kakšno prebuditev telesa ali skupaj s partnerjem, ko se prepustiva plesnemu flowu, ki nastane iz trenutka. Rada berem knjige, ko se sproščeno predam spoznanjem ljudi in kakšnim resničnim romanom ali rahlemu branju za sprostitev.
Zabavo najdem na bowlingu, lepoto občudujem v kristalih in svojega notranjega otroka v sebi začutim ob glasbi kot Dj-ka na plesnih srečanjih plesa brez predpisane forme.

Prenesi eRevijo

Zgodbe iz psihoterapevtskega naslonjača

Prenesi
Ta stran uporablja piškotke. Več
Strinjam seNe strinjam se