Na zavestni ravni: opažanja lastnih telesnih odzivov. Od malih nog sem imela rada gibanje, predvsem pa ples. V nekem obdobju mojega življenja sem zelo veliko plesala latinsko-ameriške plese in začela opažati, da vsak izmed njih iz mene potegne druge osebnostne karakteristike. Začela sem raziskovati, zakaj sem pri enem plesu bolj igriva, pri drugem bolj senzualna, pri tretjem bolj resna in moja radovednost me je dobesedno peljala v smer plesno-gibalne psihoterapije, ki pri nas kot študij ne obstaja in je, kot sem kasneje ugotovila, predvsem psihoterapija, ne ples. Gibanje služi le kot orodje za dostop do nezavednih vsebin.
Kasneje, že na študiju plesno-gibalne psihoterapije, pa sem se, v okviru osebne izkušnje, dokopala še do tiste nezavedne spodbude, ki me je tako močno vodila v to smer. Ta pa je povezana z mojo primarno družino in globokim nezavednim prepričanjem ‘da bom jaz rešila domačo situacijo’.
Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Telo. Gibanje. Neverbalni izraz. In šele nato besede, interpretacija in povezovanje telesne izkušnje z našim življenjem. Stik z našim telesom je ključ do razumevanja našega življenja in delovanja. Mi smo v prvi vrsti fizično telo. Fizična raven nam sploh omogoča, da mislimo, se povezujemo z drugimi, čustvujemo in delujemo s ciljem in namenom. Poleg tega je telo vedno pred umom. Tudi, če se še tako zelo trudimo nadzirati svojo telesno govorico, po približno 7 minutah pademo v naše nezavedne gibalne vzorce, ki jasno kažejo ‘kdo smo’ in ‘kje smo obtičali’. Sama sem mnenja, da če si resnično želimo spremembe za svoje življenje, moramo v proces svoje osebne transformacije vključiti TUDI telo. Zakaj? Ker je telo tisto, s katerim fizično vstopimo v novo situacijo, ne um. Um lahko poda le idejo / namero / misel, telo pa potem to izvede…in ‘kako telo to izvede’, je lahko v skladu z našim gibalnim podpisom (= naša osebnost) ali ne; je lahko v skladu z družbenimi pričakovanji ali ne; je lahko v skladu z mojim resničnim jazom ali pa ne... In tukaj se plesno-gibalna psihoterapija začne.
Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Ne čakaj. Dlje kot čakamo, bolj se "ciklamo". Nič ni narobe s tabo. Vse, kar si v tem trenutku, si do te točke svojega življenja potreboval, da si preživel. Sedaj pa je čas, da pogledaš nase in prepoznaš, česa v odnosu do sebe, drugih in svojega življenja ne potrebuješ več in v kaj si želiš še naprej vlagati svojo energijo. Res je, da so v tebi vsi odgovori, s seboj jih nosiš, prav sedaj: v tvojem načinu premikanja miške in tipkanja po tipkovnici so, v tvojih občutkih, ki jih prav sedaj čutiš v prsnem košu ali želodcu so…, a včasih rabimo neko tretjo osebo, da nam pomaga videti, kar sami v sebi (še) ne vidimo ali pa si ne upamo priznati, da je to res tam, vsem na očeh. Vzemi si to zase. Čas je.
Sara Idzig, hvala za vaše odgovore.