Za študij psihoterapije me je najprej spodbudila moja lastna izkušnja. Prišla sem v obdobje, ko sem bila izčrpana in sem ugotovila, da si sama ne znam več pomagati tako, kot sem bila vajena. Dolgo sem bila človek, ki je zmogel veliko, prevzemal odgovornost in iskal rešitve. Takrat pa sem prvič zares začutila, da včasih preprosto ne gre več sam.
Poiskala sem pomoč in prišla do krasne terapevtke. Zelo hitro sem izkusila, kako veliko lahko pomeni varen prostor, v katerem ti ni treba ničesar dokazovati, biti močan ali imeti vsega pod nadzorom. Najprej sem potrebovala predvsem to, da mi je bilo lažje. Potem pa se je odprl prostor tudi za nekaj drugega, za razumevanje sebe, svojih odzivov in vzorcev ter za spremembe, ki niso bile samo rešitev trenutne stiske.
Ta izkušnja je precej spremenila moj pogled na psihoterapijo. Do takrat sem jo razumela predvsem kot pomoč človeku, ko mu je težko. Sama pa sem izkusila, da je lahko veliko več kot to. Lahko je prostor, kjer človek bolje spozna sebe in sčasoma začne živeti drugače, ne samo lažje. Takrat se je v meni prvič zares pojavila misel, da bi to nekoč želela delati tudi sama. Da bi lahko bila ob človeku takrat, ko sam ne vidi več poti naprej, in mu pomagala, da jo postopoma spet najde.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Za transakcijsko analizo sem se odločila, ker mi je zelo blizu njeno osnovno izhodišče »jaz sem OK, ti si OK«. Zame to pomeni, da terapevt in klient v odnos vstopata kot dva enakovredna človeka z različnima vlogama in odgovornostma. Terapevt ni tisti, ki ve bolje, klient pa nekdo, ki ga je treba popraviti. Tudi terapevt ni popoln človek brez težav. Je človek z lastnimi življenjskimi izkušnjami, izgubami, dvomi in preprekami. Prav zaradi lastnih izkušenj lahko marsikatero stisko tudi človeško razume, njegova strokovna usposobljenost pa mu omogoča, da terapevtski odnos drži varno in klientu pomaga pri spremembi.
Druga stvar, ki mi je pri TA zelo blizu, je njena razumljivost. Sama sem to izkusila že na enem prvih terapevtskih srečanj, ko mi je terapevtka razložila koncept ego stanj. Nenadoma sem dobila jezik za nekaj, kar se je do takrat samo dogajalo v meni. Med tednom sem začela opažati svoje odzive in v nekaterih situacijah že sama reagirati drugače.
Pomemben del transakcijske analize je tudi dogovor o terapevtskem delu. S klientom skupaj opredeliva, kaj želi s terapijo doseči in kakšna sprememba bi bila zanj pomembna. Všeč mi je, da terapija tako ni nekaj, kar se človeku samo dogaja, ampak imava oba jasno smer, kam greva. Tudi kasneje s klienti sproti preverjam, kje smo glede na zastavljene cilje, kaj se je že spremenilo in ali so cilji še vedno pravi. Če niso, jih skupaj prilagodiva.
Želim, da klient razume, kaj se z njim dogaja in zakaj. Ne želim, da znanje ostaja samo na moji strani terapevtskega odnosa. Ko človek začne bolje razumeti sebe, dobi tudi več možnosti, da nekaj naredi drugače. Zame je eden pomembnih ciljev terapije prav to, da klient sčasoma terapevta potrebuje vedno manj, sebe pa zna podpreti vedno bolj.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Razumem oklevanje. Okoli psihoterapije je še vedno precej stigme, poleg tega smo mnogi vzgojeni v prepričanju, da moramo zdržati in si pomagati sami. Zanimivo se mi zdi, da človeku brez težav rečemo »bravo«, ko si najame osebnega trenerja, ker želi poskrbeti za svoje telo. Ko pa nekdo poišče psihoterapevta, da bi bolje poskrbel za svoje psihično počutje, odnose ali način, kako živi, je o tem še vedno težje govoriti.
Sama v tem ne vidim bistvene razlike. Telo in naše psihično stanje sta močno povezana in oboje potrebuje skrb. Psihoterapija ni nujno prostor, kamor pridemo šele takrat, ko je vse narobe. Lahko je tudi prostor, kjer bolje spoznamo sebe, razumemo, kaj nas izčrpava, in se učimo živeti na način, ki nam bolj ustreza.
Ko smo bolj v stiku s sabo, se to naječkrat pozna tudi drugje: v partnerstvu, starševstvu, pri delu in v odnosih z ljudmi. Odnosi zato postanejo manj izčrpavajoči in bolj vir bližine, veselja in kakovosti življenja. Zato bi nekomu, ki okleva, rekla predvsem: ni vam treba čakati, da postane res hudo. Prvi pogovor je lahko samo varen prostor, v katerem preverite, ali vam tak način podpore sploh ustreza.