Iskrene zgodbe so me vedno pritegnile, pa ne samo tiste izpod peres pisateljev, ampak tudi in predvsem tiste, ki jih pišemo resnični ljudje v vsakdanjem življenju. Še bolj pa me je fasciniralo dejstvo, kaj vse se zgodi, ko takšna zgodba postane slišana. To željo po (samo)odkrivanju, ki je že od nekdaj tlela v meni, sem prepoznala kot srce psihoterapije. Kot pravi Irvin D. Yalom, eden najpomembnejših eksistencialnih psihoterapevtov našega časa, psihoterapija ni popravljanje napak, ampak srečanje. Srečanje z nekom, ki vzdrži biti z vami v tistem, kar je težko, ne da bi bežal ali ponujal hitrih odgovorov. Šele kasneje sem razumela, da sem ta srečanja z ljudmi in njihovimi zgodbami iskala povsod, v HR-u in marketingu, kjer sem spoznavala, kaj ljudi resnično žene in kaj jih ustavlja, kasneje pa v zasebni pediatrični ambulanti, kjer sem bila vsak dan sredi zgodb, ki so jih starši in otroci prinašali s seboj. Vse to je bila pravzaprav ena sama pot, le da sem s študijem psihoterapije dobila še globino in jezik za tisto, kar sem že ves čas iskala.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Močno verjamem, da je na koncu odnos tisti, ki zdravi. In da vsak trenutek uglašenosti, vsaka transakcija, ob pravi prisotnosti postane prostor, kjer se zgodi priložnost za stik med dvema. Še posebej dragoceni so tisti trenutki, ko klient prvič z mano deli nekaj na glas. Ko besede, ki so dolgo čakale v tišini, naposled najdejo pot ven. Prav v teh trenutkih začutim, zakaj sem tu. Kot pravi Jung: „Srečanje dveh osebnosti je kot stik dveh kemičnih snovi: če pride do reakcije, se obe spremenita.“ Transakcijska analiza mi daje orodje za to, da ta stik ustvarjam z veliko empatije, razumevanja in s pozornostjo na tistem, kar klient v danem trenutku resnično potrebuje. Psihoterapija zame ni le tehnika, ampak Srečanje. In prav v tem Srečanju se zgodi tisto, česar nobena metoda ne more nadomestiti.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Brez skrbi, oklevanje je del poti. Že to, da ste tukaj in pravkar berete ta intervju, pomeni, da ste naredili prvi korak. Nihče ne potrka na moja vrata, ko je vse v redu, ampak pridejo, ko postane nošenje njihovega bremena pretežko za en sam par rok. Pridejo, ko se je vsega kar naenkrat preveč nakopičilo, besed, ki bi vse to opisale, pa kar ni in ni. Ko si želite, da bi se samo radi nekomu zaupali, nekomu, ki bo z vsem tem zdržal in vas resnično slišal. Zato je čisto dovolj, če ste na točki oklevanja. Tukaj sem za vas.